Ivan Soče: ŽIVETI JASNO

Ivan Soče v svoji zadnji knjigi Živeti jasno ponudi nekaj redkega v poplavi sodobne literature o osebni in duhovni rasti: pošten in pronicljiv pogled vase, brez obljub o hitrih rešitvah in brez modnih duhovnih bližnjic. Zbirka filozofsko-psiholoških esejev, ki obsega impozantnih 320 strani, se loti široke palete tem. Na eni strani se spoprime z zahtevnimi filozofskimi, znanstvenimi in epistemološkimi vprašanji – na primer, kaj so možgani, um, zavest, psiha, duša in duh ter kakšna so razmerja med njimi. Na drugi strani knjiga kritično obravnava sodobno duhovnost in se loteva eksistencialnih tem, kot so samota, smisel, svoboda in smrt. Prav tako ne manjka praktičnih napotkov za vsakdanje življenje – o vzgoji otrok, sobivanju v partnerskih odnosih in družinah ter o gojenju pozornosti.

Sam bi eno ključnih tez Sočetove knjige povzel takole: večina ljudi živi neosveščeno glede tega, kaj so ključne ontološke ravni stvarnosti, dejanskosti in resničnosti. Čeprav razlikovanje med temi ravnmi v strokovni literaturi ni novo, pa ga Soče razvije s presenetljivo mero jasnosti, ki jo naslov knjige obljublja – in bralca ne pusti ravnodušnega. Lahko ga celo pretrese in zaboli, pa vendar bi vsakomur svetoval, da Sočetovo jasnost kot prakso osvobajanja vključi v svojo vsakdanjo mentalno higieno. Z njim delim prepričanje, da si ključna razlikovanja med tremi ontološkimi ravnmi zaslužijo mesto v vsakdanji skrbi zase: prepoznavanje stvarnosti kot področja vsega, kar predpostavljeno obstaja samo po sebi, neodvisno od katerekoli zavesti; dejanskosti kot področja neposrednega doživljanja tu in zdaj; ter resničnosti kot področja simbolnih konstrukcij – opisov in razlag dejanskosti, ki jim pripisujemo stvaren obstoj.

Na osnovi jasnega razlikovanja ontoloških ravni Soče razčlenjuje naše vsakdanje samoprevare. Namesto teoretiziranja iz varne razdalje ves čas med vrsticami čutimo avtorjevo bivanjsko angažiranost, ko npr. bralca sooči z vprašanjem, kako pogosto strah preimenujemo v previdnost, navezanost v ljubezen in potrebo po nadzoru v skrb. Pokaže tudi, kako filter spomina, nezavednih pričakovanj, zastarelih, potlačenih ran in avtomatiziranih vzorcev zaznavanja, mišljenja in čustvovanja izkrivlja naš pogled na dejanskost in resničnost ter nas ujame v konstrukcije, ki smo si jih sami – največkrat nezavedno – sestavili. Prav to razgaljanje vsakdanjih samoprevar je po mojem mnenju največja vrednost knjige – ne gre za abstraktno filozofiranje, temveč dobimo v uporabo zrcalo, v katerega lahko ujamemo odsev lastnega življenja in v njem prepoznamo mehanizme, ki smo se jih navadili spregledati.

Slog pisanja, premišljen in brez odvečnega besedičenja, odraža, kar obljublja naslov – avtor radodarno ponuja jasnost, ki esejistiki na temo osebne in duhovne rasti velikokrat manjka. Soče ne piše z avtoritativnim tonom nekoga, ki poseduje končne odgovore, temveč kot sopotnik, ki bralca vabi k lastnemu premisleku. Eseji so strukturirani tako, da vsak stoji sam zase, hkrati pa skupaj gradijo koherentno celoto – bralec lahko knjigo bere linearno ali pa se vrača k posameznim poglavjem glede na to, katera tema ga v danem trenutku najbolj nagovarja. Tak pristop knjigi daje trajno vrednost: to ni delo, ki bi ga prebral enkrat in odložil, temveč besedilo, h kateremu se je smiselno vračati.

Posebej je treba pohvaliti pogum, s katerim avtor obravnava neprijetne teme. Poglavja o strahu pred smrtjo, odgovornosti, ki jo prinaša svoboda, samoti in o mehanizmih zasužnjenosti v odnosih niso napisana z namenom potolažiti bralca, temveč spodbuditi ga k iskrenosti do samega sebe. To je lahko dragoceno tudi s terapevtskega vidika, saj dejanska sprememba – kot tehtno opozarja tudi avtor – ni mogoča brez tega, da se vedno znova orientiramo, kaj je stvarnost, kaj je naša doživljajska dejanskost in kaj resničnost, ki smo jo večinoma nezavedno vsrkali preko socialnih in kulturnih vplivov.

Za bralce, ki delujejo na področju psihologije, psihoterapije ali svetovanja, je knjiga zanimiva tudi zato, ker Soče uspešno povezuje filozofsko refleksijo s psihološkim uvidom, ne da bi pri tem zapadel v strokovni žargon. Zato je besedilo dostopno tudi laičnemu bralcu, hkrati pa ponuja dovolj globine in širine, da bo zanimivo tudi strokovnjaku, ki se z omenjenimi temami ukvarja poklicno. Ravno to dvojno naslavljanje – hkrati široka dostopnost in intelektualna resnost – je eden večjih dosežkov knjige.

Živeti jasno ni lahkotno branje in tudi ni namenjeno bralcu, ki išče potrjevanje znanega ali tolažbo, ki jo ponuja oklepanje gotovosti. Je pa izjemno dragoceno branje za vsakogar, ki si upa tvegati raziskovanje, kakšna so razmerja med stvarnostjo, dejanskostjo in resničnostjo. Knjigo toplo priporočam vsem, ki jih zanima poglobljeno delo na sebi, pa tudi strokovnjakom s področja duševnega zdravja, ki v njej lahko najdejo dragocen vir za razmislek o lastnem delu z ljudmi. Ivan Soče je s to knjigo ustvaril delo, ki ga lahko dodamo v zbirko žlahtne filozofske esejistike, ki bo kljubovalo zobu časa  – tehtno branje, ki boli natanko toliko, kolikor je potrebno, da nas osvobodi ter nas nauči videti in živeti jasno.

Univ. prof. dr. Miran Možina, dr. med., psihiater in psihoterapevt

Knjigo Živeti jasno sem po prejemu prebrala praktično na mah. In moram priznati, da mi je ob branju večkrat skoraj »padla čeljust«. Ne spomnim se, da bi na našem trgu že naletela na knjigo, ki bi tako celovito, neposredno in hkrati globoko posegla v toliko temeljnih vprašanj človekovega življenja.

Že med branjem sem pomislila na kar nekaj prijateljev, za katere vem, da jih zanimajo tovrstne teme, osebna rast in iskreno raziskovanje samega sebe, in sem jim knjigo tudi priporočila. Ko se moje obveznosti nekoliko umirijo, si želim pri sebi organizirati tudi druženje, na katerem bi posamezne eseje skupaj brali na glas, nato pa o njih razmišljali, se pogovarjali in soočali različne poglede. Zdi se mi namreč, da je to knjiga, ki kar kliče po pogovoru. Ni knjiga, ki jo samo prebereš in odložiš.

Pri nekaterih verskih oziroma duhovnih vsebinah sama sicer zaznavam nekoliko drugačen pogled. Sem globoko verna, vendar ne v dogmatičnem smislu, temveč predvsem skozi osebno izkušnjo religije. Zato določene stvari razumem drugače, kot so predstavljene v knjigi. Toda tudi tam me zapisano ne odbija. Nasprotno, sili me, da se ustavim, preverim lastna stališča in razmislim, zakaj nekaj doživljam drugače. In prav to je po mojem ena od velikih vrednosti knjige: od bralca ne zahteva, da se z avtorjem strinja, ampak da je pripravljen razmišljati.

Živeti jasno vidim kot nekakšen svetilnik v zelo zmedenem času. Živimo v obdobju, ko smo obdani z informacijami, razlagami, nasveti, prepričanji in najrazličnejšimi »resnicami«, hkrati pa se zdi, da je prave notranje jasnosti vse manj. Ta knjiga človeka vedno znova vrača k sebi in ga spodbuja, naj preveri, kaj je res njegovo, kaj je prevzel od drugih, kje se slepi in česa si morda noče priznati.

Ob branju sem večkrat začutila, da gre resnica včasih presneto težko po grlu. Nekateri stavki niso prijetni. Zadevajo mesta, kjer se običajno raje zaščitimo z razlagami, izgovori ali predstavami o sebi. Za takšno branje je potrebne precej iskrenosti, odprtosti in predvsem pripravljenosti, da dopustimo možnost lastnih zmot in utvar. Ni vedno udobno, je pa prav zaradi tega dragoceno.

To tudi ni knjiga, ki bi jo bilo smiselno prebrati samo enkrat. Prepričana sem, da jo je treba vedno znova vzeti v roke, prebrati posamezen esej in nato pustiti zapisano nekaj časa pri miru. Premišljevati. Opazovati, kaj v nas sproži. Verjetno bomo isti esej v različnih obdobjih življenja razumeli drugače, ker bomo tudi sami stali na drugem mestu.

Po mojem vedenju na slovenskem knjižnem trgu česa povsem primerljivega še nismo imeli. Hkrati pa se zavedam, da to ni lahko branje in da morda prav zato ne bo doseglo najširšega kroga ljudi. Jasnost namreč ni vedno zaželena – ne pri posamezniku ne v družbi. Pogosto je lažje ostati pri svojih prepričanjih, navadah in predstavah, kot pa jih zares postaviti pod vprašaj.

Če bi morala izpostaviti eno lastnost knjige, ki me je najbolj nagovorila, bi bila to prav jasnost. Jasnost misli in jasnost zapisa. Avtor zelo neposredno pove, kaj želi povedati, in pri tem pušča malo prostora za izmikanje ali poljubno interpretiranje. To ne pomeni, da se mora bralec z vsem strinjati, pomeni pa, da zelo dobro ve, o čem mora razmišljati.

Po vsem, kar sem od Ivana Sočeta doslej prebrala, imam občutek, da je Živeti jasno njegovo življenjsko delo. Knjiga, v kateri so se zbrala desetletja branja, razmišljanja, opazovanja ljudi in življenja. Predvsem pa knjiga, ki od bralca ne zahteva, da ji verjame, ampak da tudi sam poskuša videti jasneje.

Špela Resnik, dr.med., specialistka družinske medicine, kraniosakralna terapevtka

Živeti jasno, nova knjiga, ki jo je napisal Ivan Soče, je prišla v pravem času. Toliko popačenosti je v našem življenju, v naših pogledih na dogajanje in na sebe, da bolj aktualna ne bi mogla biti. Odpira oči in snema očala, skozi katera vidimo vsiljena prepričanja, fantazme, samoprevare. Na nevsiljiv, umirjen, povsem razumljiv, človeku prijazen način pove vse tisto, kar vsak vsaj malo samokritičen človek sluti, pravzaprav ve, a še ni prišel do tega, da bi celovito osmislil. Knjiga Živeti jasno nas spomni, da je treba tu in tam obrisati ogledalo in pojasni, zakaj se v družbi ne znamo več pogovarjati. Ker ne mislimo svojih misli, ker ne izgovarjamo svojih besed! Še kar berem in berem in tudi pri sebi preverjam, tisto o prisotnosti in navadah, recimo, o spominu in obrambi identitete, o jazu kot mentalnem konstruktu, o svobodi kot manevrskem prostoru …

Bojan Tomažič, nekdanji novinar in urednik, glasbenik

Marjana Jager

Velike modrosti, ki jih razumejo redki. So pa most med generacijami, so gradnik odnosov, v katerih resničnost in iskrenost vedno najdeta pot do sočloveka.

Kratko in jasno ste zapisali zahtevno družinsko dinamiko in ji dodali zaključek, ki človeka, ki je to srkal in živel, zdravo opogumi in spodbudi, da se stopi na pot samospoznavanja in samoodkrivanja. Predvsem pa, da soočanje s tem daje smisel in ZA-UPANJE, da se je mogoče pomiriti, osvoboditi in polno zaživeti življenje z vsem Bitjem. In da je mogoče priti do neke točke, ko je “kopanja” po travmi dovolj.

Tina Tana

Zelo mi je blizu ideja jasnosti, hkrati pa se sprašujem, ali so vsi ti “okviri” res samo iluzija – ali pa nam včasih pomagajo, da sploh pridemo do te točke. Imam občutek, da ne bežimo toliko v iluzije kot v občutek varnosti. “Živeti jasno” se sliši preprosto, ampak v resnici zahteva kar precej poguma in iskrenosti.

Darko Javornik

G. Ivan, prebral sem vašo knjigo Živeti jasno, in jo bom ponovno, ker je v svojem bistvu izjemna na tem področju..Iskrena hvala za vaše delo, srečno naprej.

Mirica Peštaj

Tvoja knjiga je zakon. Hvala ti.

Marko Uvera

Mislim, da je to dobra in uporabna knjiga, rekel bi kot neki priročnik za pot po kateri hodimo, so hodili (predniki) in bomo še hodili